Spomnila se je svojega prvega iskanja vizije: šla je z namenom, da dobi fanta. Navihano se je zasmejala, ko si je v misli prikradel spomin na Sudija, kot ljubkovalno pravijo Sudhiru, ki se je šalil: »V gozd bi šla rada po fanta?« Skupaj sta potem poiskala pravi namen iskanja vizije: da bi se počutila ljubljeno, je bilo skrito v ozadju njene prošnje. Pripravljena je bila umreti za to spremembo. Takrat so v gozd na iskanje vizije odšli štirje. Skupaj smo začeli. Vsak je imel svoj namen, svoj prostor, svojo stran neba.

Mislila sem, da je konec z mano. Grlo sem imela čisto presušeno in ta neznosna vročina niti ponoči ni pojenjala. Občutek sem imela, da se ni niti za pikico shladilo.
 
S seboj imam rjuho, ki je podnevi senčnik, ponoči pa ščit pred roji komarjev. Ta večer se nikakor ne morem odločiti: si jo pogrnem in bo vroče, ali je bolje, da me napada roj komarjev. Rjuho prestavljam zdaj gor, zdaj dol. V tla izkopljem vdolbino, popolnoma sem gola in se kot žival pogreznem vanjo, kolikor se je dalo. Mivka me malo ohladi. Slišim uro z bližnje cerkve, odbila je dve zjutraj. Ne morem spati. Po grlu me praska. Žge. Ne vem, ali bom zdržala. Resno razmišljam o možnosti, da zastavice na vsakem koncu neba povlečem dol. To bi bil znak za Sudija, da sem zaključila, in bi me prišel iskat. Namesto jezika imam brusni papir. Niti kapljice ne morem več izsesati iz svojih lic. Smotko limonine trave, ki sem jo imela zavezano okoli zapestja, sem izgubila sredi mivke že drugi dan. Ta je bila namenjena prav žeji: »Če boš žejna, pa žveči tole,« mi je Sudi zavezal majhno smotko limonine trave okoli zapestja.
 
Kaj pa, če bi končala. Mogoče pa sem tukaj, da spoznam, da ni vedno treba iti do konca. Mogoče je to nauk, po katerega sem prišla, da ni treba, da uspešno zaključim in bom še vedno ljubljena, je razmišljala. Kaj pa, če je to namen mojega potovanja. Do sedaj sem vse, česar sem se lotila, tudi končala. Mogoče pa se moram naučiti, da sem ljubljena, tudi če nisem uspešna. Močno sem se poigravala s to idejo. Eno za drugo sem zastavice predaje začela spuščati. Najprej belo, na jugu, in jo spustila na dno kola. Potem rumeno na vzhodu in tudi to spustila čisto na dno. Še eno bom potegnila dol, razmišljala sem, katera se najbolj vidi v temi. Ne, nisem še pripravljena odnehati, a žeja je neznosna. Saj lahko umrem. Ne morem več požirati. Jezik je otečen. Še črno z zahoda potegnem dol, ponoči se tako ne vidi. Rdečo na severu pa samo malo razrahljam. Nisem še pripravljena obupati. Sama sebi se nasmejem, ko tako preračunljivo razrahljam rdečo zastavo, da bom lahko, če bo treba, z zadnjimi močmi tudi to odvezala.
 
Ko sem tako vse pripravila, sem lahko zaspala. In spala vse do jutra. Ko sem se zbudila, so usta spet imela slino, žeja ni bila več tako neznosna. Začel se je zadnji dan, to bom pa ja vzdržala. Odštevam ure. Ura je odbila vsako četrt. Nekje sem se zmotila, koliko natančno je že odbilo. Kdaj smo že začeli? A to smo šli za natančno štiri dni, ali je lahko malo manj. Kdaj smo šli v gozd? Okoli štirih? Ta zadnji dan je mineval še počasneje kot ostali. Prisluškujem, kdaj bom zaslišala bobnanje, ki bo označevalo konec obreda. Že nekajkrat se mi je zdelo, da slišim bobne, pa sem se zmotila.
 
Potem pa res razločen bum – bum – bum – bum, je klical boben. Zadnja sem šla na svojo točko, ko smo začeli! »Pridite najprej sem!« v mislih kričim. Po spominu preračunavam, koliko časa traja, da enega pripeljejo ven. Kakšne pol ure. Presneto, še malo počakam, če me ne pridejo iskat takoj, bom kar spakirala pa šla. Nič se ne zgodi. Spet zaslišim bobnanje in tri piske Sudijeve piščalke. Drugi je na vrsti. Še eno bitje zvona v cerkvi počakam, potem pa res spakiram in grem, grozim tja v en dan. Nič se ni spremenilo. Nič se ni premaknilo. Pa dobro, kje so se tako zataknili? Jaz trpim. Vse sem že pospravila. Kaj pa če bi me zdaj prišli iskat? Briga me za ostale, meni se ne da več čakati tukaj. Zdaj pa res samo še pol urice počakam, pa grem kar ven. Ne bom zdržala. Dovolj je. Nikamor nisem šla, prav tam sem ostala. Moja ušesa so postala radarski lovilci, da bi ja zaslišala kakšen zvok, ki bi mi dal vedeti, kje so vsi in kdaj bodo prišli pome. Končno zaslišim žvižg nad sabo.
 
Zagledam Sudija. Pride bližje. Pogledam v njegove oči in vidim to brezmejno ljubezen, vidim oči očeta, vidim oči vseh moških, kot v zrcalu vidim sebe, se jočem, dojamem to neizmerno širino ljubezni in da ne iščem nobenega moškega, da iščem pravzaprav sebe, in da to vse že imam. Obstaneva v tem trenutku. Vse iskanja, vsi štirje dnevi in štiri noči, se strnejo v ta trenutek, v ta trenutek večnosti, vse naokoli obnemi, zamrzne v trenutku. Spoznala sem košček resnice in se ne morem odlepiti. Šele ko celo telo predela ta trenutek, se lahko premaknem naprej. In pozdravim Sudija kot starega prijatelja, zadaj pa me s pogledom že pozdravljata Sanjay in Marička. S solzami v očeh se objemamo in poljubljamo. Odvežemo še vrvico, vse skupaj pospravimo v vrečo in z lahkim korakom po brežini grem nazaj na glavno pot, kjer že čakajo ostali iskalci svojih resnic. Imam močno telo, prav nič se ne počutim, kot da bi ravnokar prišla iz gozda brez hrane in vode. Nachiketa je cel polomljen, slaboten, on je že tako en suhec.
 
Počasi se vsi skupaj vračamo iz gozda: na čelu Sudhiro, potem vsak s svojimi pričami in na koncu Harshill skrbi, da smo vsi v redu. Najprej gremo v očiščevalno potilnico, pred tem nam ponudijo kozarec vode, ki ga s hvaležnostjo sprejmem. Potilnica je nad pričakovanji, vrhunska, namenjena zaključku obreda. Zahvalimo se vsem vodnikom, pričam in pomočnikom, poti in uvidom, ki smo jih doživeli. Hvala bogu, kratko traja, ker že sanjam o tem, kaj bi mi prej pasalo, vgriz v sočno lubenico ali mrzlo pivo, lubenica ali pivo, lubenica ali pivo. Ob vrnitvi v hišo nas čaka osvežilna lubenica z listi melise. Osvežilno. Kasneje pa pivo. Brezalkoholno za začetek.

* zgodba iz knjige: V gozd po moža. Knjigo lahko naročite na elektronski naslov [email protected]

Razmišljam o ugajanju in o tem, kako lahko na majhnih stvareh zanemarim sebe. Se kar (s)pozabim in prilagodim. Recimo, če mi je všeč nekdo, ki ne kadi, potem se v hipu spremenim v nekadilko; si dam razne obljube kokr, da ne kadim več. Ali pa, če se mi kdo najavi na obisk: ne glede na to, kako čisto imam se mi zdi, da moram na hitrco še nekaj pospravit. To je zame ugajanje.
 
Razmišljam naprej. Kje je ta razlika. Ko nekaj naredim zaradi drugega, da ga razveselim, mu grem nasproti in kje je ta delček, ko sebe pozabim. Razlika je v namenu, ki je zadaj. Če nekaj naredim za drugega in je moj namen, da USTREŽEM, samo, da dam, da izrazim ljubezen. Je OK. Je to pozitivna pozornost. Ko, pa sem pripravljena nekaj naredit za to, da UGAJAM in grem čez sebe, pa četudi čisto malo. To ni OK. Dam, ker nekaj želim v zameno: naklonjenost.
 
Spomnim se, ko mi je Premdip rekla, naj grem za pozitivno pozornostjo (pozitive attention). Kaj je to? Za negativno sem že slišala. Ta mi je zelo znana. Naučila sem se, da, če želim dobit pozornost od očeta moram kaj ušpičit. Ni blo važno kaj. Nekaj sem mogla naredit narobe, pa sem jo imela - pozornost.
 
Včeraj se mi je pletlo po glavi. Kaj to pomeni, da greš za pozitivno pozornostjo?
 
Da nekaj lepega za nekoga naredim, da izrazim naklonjenost, da poklonim objem, da nekoga pohvalim, pripravim presenečenje, tudi če nima rojstnega dne. Nekje se mi zdi neetično, da bi šel zavestno v pozitivno pozornost, tudi če je ves namen iskren in direkten in to je da dobim pozornost. V tem primeru se mi zdi, da se prilizujem. Ma verjetno je to del, ki ga želim pozdravit. Smešno, če kakšno zakuham je ok dobit pozornost, če kaj dobrega naredim ni dobro. Zdej sem se odločila, da me ne bo več sram it za pozitivno pozornostjo.
 
Napišem ta stavek in vidim, da je povezano s sramom. Mama mia. To je res iz otroštva. Verjetno sem vse sorte stvari počela, da bi dobila pohvalo. Mogoče, v enem trenutku to ni več delovalo pa me je postalo sram, ker sem se izpostavila nisem pa dobila tistega kar sem pričakovala - pozornosti - pohvale. To je povezano s pozitivno pozornostjo.
 
Zdaj to spuščam. Lahko kreiram s pozitivno pozornostjo. Upam, da mi uspe. Uspelo mi bo.

Kaj ti sploh lahko dam? sem napisala v dnevnik. Več dni sem z gripo ležala doma, počutila sem se čisto na psu. Razmišljala sem o tem, zakaj bi me pa sploh nekdo imel rad, saj sem čist brez vsega. Tukaj ležim in ni nič iz mene. Padla sem v en črn vodnjak. 
 
OK, VEM, da to ni vsa resnica. OK, vem da sem v črnem vodnjaku. Potem se, kot za rešilno bilko spomnim na 5 jezikov ljubezni. Aja, sej na različne načine dojemamo ljubezen. Mogoče ni nujno, da moram ravno darila dajat, da bi me imeli radi. Spomnim se: 'Aja, pa saj imamo druge radi, tud če so bolni. :)!'. 
 
Misli grejo naprej. Spomnim se sebe, kolk fajn mi je, ko nekaj iz srca dam. Različne stvari. Ko z vso možno pozornostjo razmišljam, kaj bi ušpičila za rojstni dan, ko razmišljam, kaj bi nekomu najbolj ugajalo. Ali pa, ko delam kosilo, da bo res fino. Da se bo prikazal zadovoljen nasmešek na obrazih: ooo, kolk je fino. Ali pa, ko se crtam in samo dajem iz celega srca. Kolk dobro se počutim, ko lahko samo dajem. In mi je postalo jasno, kolk lahko dobim s tem, ko samo dajem. Kolk se mi srce odpre in samo dajem. In čist nič ne pričakujem nazaj. In sam s tem, ko dajem dobim ogromno nazaj.
 
Aha, pomeni, da tisti, ki sprejema ljubezen, pozornost, naklonjenost v bistvu s tem tudi nekaj daje. Ja, s tem, ko sem odprta za sprejemanje, s tem tudi dajem. 
 
Odprem knjigo. Berem brezpogojna ljubezen. Vsi jo iščemo. Zgodi se, ko absolutno sprejemamo ali ko dajemo. Kar zadane me, ko smo sposobni sprejet vse svoje občutke takrat se imamo brezpogojno radi. Ko sprejemam vse svoje občutke, se imam brezpogojno rada. 
​
Ko se sprejmemo, si tudi največ damo. UMETNOST SPREJEMANJA

Ta beseda RANLJIVOST mi ni bla všeč. Takoj pomislim na rano, in na odprto rano. In da bom v vsakem primeru ranjena, da bom krvavela in da bom jokala. Kdo ima to rad. To besedo bi mogli zamenjat za odprtost. Isto pomeni. Če si odprt si ranljiv. Če si gol se vse vidi. Pomeni, da nič ne skrivaš. Da ti ni treba nič skrivat. Brene Brown pravi, da je to največ kar lahko naredimo za svojo srečo. Da si dovolimo bit nepopolni. Pomeni, da smo vsi lahko nudo, slečeni. Da si natikamo vse sorte oblek čist po nepotrebnem nase. Enostavno - slečmo se.
 
Ranljivost je, ko odpreš srce enmu in ne veš, kaj te čaka.
Ranljivost je, ko nekoga prvič primeš za roko.
Ranljivost je, ko poveš po pravici, kako čutiš in ne veš kako boš sprejet.
Ranljivost je, ko prvič narediš nekaj na novo.
Ranljivost je, ko nehaš kadit.
Ranljivost je, ko pogledaš iz svoje škatle.
Ranljivost je, ko nastopaš pred drugimi.
Ranljivost je, ko nekoga povabiš domov.
Ranljivost je, ko nekomu rečeš: Rad bi bil tvoj prijatelj. In si star 41 let.
Ranljivost je, ko izdaš knjigo.
Ranljivost je, ko organiziraš tečaj in ne veš če se bo kdo prijavil.
Ranljivost je, ko se prepustiš vodstvu.
Ranljivost je, da si odprt. Da poslušaš srce. Da si v toku, v reki in da greš skupaj z njo. Ne da češ priplavat na drugo stran. Ali pa na drug beg splezat. Da si v toku.
Za ranljivost ne rabiš moči. Rabiš ne-moč.
Za ranljivost si lahko samo ti ti. Najbolj iskren del tebe. Ko daš na plano stvari. Ko zaupaš, da si ok takšen kot si. Da si globoko v sebi OK. Takrat si lahko ranljiv.
Da ne potrebuješ laži. Da zaupaš, da se bo vse OK izteklo, da zaupaš v najvišjo možno resnico.
Ranljivost je, da poskusiš.
Ranljivost je, da se upaš pasti.
Ranljivost je, da se upaš tudi smejat.
Ranljivost je, ko greš s kakšnim športnim navdušencem prvič po 100 letih na hrib in dihaš kot slon.
Ko spoznaš ranljivost, lahko dihaš.
Ranljivost je odprtost. So odprta okna pri potresu. Če odpreš vsa okna gre pritisk skozi in šipe ostanejo cele.
Ranljivost je prepustnost.
Ranljivost je samo to , da si res odprt.
Zame je ranljivost, ko se dobro zrihtam in sem lepa. Sem bolj na očeh.
Ranljivost je, ko nekomu rečeš rad te imam.

Imamo paleto občutkov. Nekatere označujemo, da so pozitivna in druge da so negativna. Po krivici. Morde se največja krivica godi jezi.

Veliko ljudi se otepa jeze. Al pa mi rečejo, jz nimam problemov z jezo, jaz se lahko zderem na vsakega. To ni tista jeza o kateri jaz govorim, to so eksplozije. Večja vrednost jeze leži globoko v nas samih, če jo želimo pogledati.

Jeza je tisti občutek, ko veš, da ti nekaj ne paše. Je tisti občutek, ko se začutiš da je nekdo presegel svojo mejo in se moraž branit. Vstopil je v tvoj prosotor. Jeza ti pokaže, kje ti ne spoštuješ sebe. Kje si pripravljen požret stvari.

Nekje pridemo iz položaja, da nismo sposobni nekaj naredit. Nismo sposobni prevzeti odgovornosti, pa rajši na druge to spravimo. On/Ona je kriva. Ona me jezi. Ma ni tako. Če smo v teh trenutkih pripravljeni pogledat vase, se nam odpre ključ do uspeha. Kaj smo mi naredili, oz. kaj nismo naredili, da nas situacija/osebe spravlja v jezo.

Kot otroke nas učijo, da to moč, to neverjetno močno energijo, potlačimo. Zdej ko gledam otroke, ko imajo tantrum si mislih, uauuu kakšna energija, kakšna moč. Ko si majhen, ti ni dovoljeno izražat jeze. Punčke se ne jezijo. Jaz sem svojo misijo opravila do popolnosti. Ni mi bilo dovoljeno, da se jezim. Čim sem popizdila sem mogla v kot. Počasi in počasi sem se navadila in sem vso jezo enostavno pogoltnila. Pojedla. Z leti sem se tako izpopolnila, da na koncu sploh nisem več čutila jeze. Nisem je več prepoznala nisem več vedla, kako se jezo čuti. Sam na veliko sem pridobivala kilažo in se ukvarjala z dietami......dokljer lepega dne nisem spoznala zdravilno moč jeze.

Jaz sem jo spoznavala skozi Humaniversity AUM meditacijo. TO je meditacija, ki te pelje skozi 13 občutkov. Prva je negativnost. Tukaj so pogoji, da lahko vstopiš v jezo. Najprej jo sploh nisem čutila. Po 14dneh redne vadbe sem se začela zavedati, kako se to čuti. Zdej po 5 letih prakticiranja te meditacije lahko vidim kakšno moč ima to. Na Humaniversity so govorili, jeza je enako čustvo kot ljubezen. Zdej vem zakaj.

SLUŽBA ZA NEDOLOČEN ČAS (zgodbica iz Preprosto mogoče: dnevnik majhnih čarovnij življenja)

Zdej so takšni časi, da je težko najt službo za nedoločen čas. To sem kar naprej poslušala.

Doma smo imeli tak sistem, da so ti financirali 4-letni študij 4 leta. Če si en letnik padel, je bilo na tebi, da se znajdeš. Jaz sem preizkusila, če to drži, že kar prvi letnik faksa. Takrat sem tudi začela delati. In od takrat bi se reklo, da delam.

Prvo službo za nedoločen čas sem dobila v podjetju, kjer sem se zaposlila kot študentka. To je bla res v redu služba, še zdej se jih spomnim kot ful dobrega podjetja. Kar mi je bilo takrat najbolj pomembno, je bila plača, pa da sem se dobro razumela z njimi. Plačo sem imela za tiste čase res fantastično. Čez leto in pol sem pogruntala, da v bistvu ne delam tistega, za kar sem študirala, in dala odpoved. Doma je bila štala. Si nora, puščaš službo za nedoločen čas. Spomnim se, da sem jokala, ko sem šla direktorju povedat in istočasno sem vedela, da je to nekaj, kar moram narediti. V treh mesecih bom pa res našla službo. 

Poslala sem čez 100 prošenj, kljub temu, da se skoraj v nobenem oglasu nisem prepoznala. Na koncu me je v službo premamil gospod, ki je poznal moje starše, obljubil mi je notebook, plačilo magisterija in službo za nedoločen čas. To so bili argumenti za mojo odločitev.

Služba je bila iz dneva v dan bolj grozna. Reševalo me je to, da sem bila skoraj en teden na mesec na izobraževanju, na magisteriju. To je bilo proizvodno podjetje in jaz naj bi prevzela vlogo vodje prodaje. Direktor je bil preizkušen maček blefiranja. Spomnim se, kolikokrat sem jokala, ker nisem našla argumentov. Kolikokrat sem jokala, ker enostavno nisem mogla verjet, kako elegantno nekateri priredijo resnico. Zadnje mesece sem se vsako jutro zbujala z drisko. Občutek podoben tistemu pred izpitom. Firma mi je res plačala en obrok dragega MBA. Nisem vedela, kako naprej; če bom tukaj ostala, bom ziher imela luknjo v želodcu. Oče mi je govoril, ostani tam, ta gospod ti lahko odpre veliko vrat v življenju. Pa še itak sem si na glavo nakopala 5-letno super ugodno stanovanjsko varčevanje.

Veliko sem razmišljala in tuhtala. Vedla sem, da tako ne bo šlo več naprej. Na veliko grozo staršev sem dala odpoved gospodu, ki lahko odpre veliko vrat v življenju in prekinila super ugodno stanovanjsko varčevanje. S tem sem si plačala magisterij in spet zadihala. 

V službo me je vzel prijatelj, ravno toliko, da sem počakala na štipendijo za študij v tujini. Pri njem sem imela službo za nedoločen čas, ki sem jo koristila pol leta, J. Prijavila sem se na razpis za študentsko izmenjavo. Na razpisu sem uspela in sem se za pol leta odpravila v Pforzheim v Nemčijo. Enostavno sem vedela, da ko pridem nazaj, me bo čakala služba.

Enkrat v tem času sem spoznala, da bi mogoče za kariero morala bit tud zelo lepo oblečena, vsa v kravati, uniformirana, da bi verjetno mogla začet drugače govort, če želim prilesti v kakšno pošteno podjetje in tam počasi leta in leta po lestvici gor lesti. Oče mi je predlagal, naj se grem malo pogovorit v Glotta novo in mama pribije, da ima tam še eno kokr plačano izobraževanje. In sem se šla pogovarjat. Jelici sem zaupala vse svoje tegobe. Predlaga, naj grem najprej na tečaj retorike in potem na NLP. OK. In sem šla. 

Po tečaju retorike sem se z Jelico veliko pogovarjala. Imela sem nešteto predlogov, kaj bi jaz delala za magistrsko v zamenjavo za NLP Praktik. Imela sem nove in nove ideje. In ona ideje, kaj bi jaz lahko delala. Na koncu vseh teh pogovorov sem baje rekla: jaz bi se kar pri vas zaposlila. In sem se. Za nedoločen čas.

Ko sem prišla iz Nemčije, sem se direkt v Glotti zaposlila. Tam sem tudi preizkusila različna delovna mesta in na koncu sem bila odgovorna za pripravo projektov in razpisov. V enem trenutku sem pomislila, če zdej ne dobim enega velikega razpisa, se bom kar odpustila. Tega mnenja je bila tudi šefica. Istočasno se je na MŠŠ pojavil razpis za mlade raziskovalce iz gospodarstva. Priložnost, da mi plačajo doktorat.

Pripravim vso dokumentacijo in se odločim, da je razpis moj in da se selim v Maribor. In potem sem istočasno za Glotto pridobila en velik projekt in zase razpis na MŠŠ. Naslednji dve leti in pol sem vodila mednarodni projekt za Glotto in raziskovala na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Tam se nisem ravno udomačila, sem pa pripravila kar nekaj člankov, obiskala kar nekaj konferenc v Mehiki, na Tajskem in postala dr. Nina Hočevar.

Doma so vsi navijali, naj ostanem na fakulteti, jaz pa, da sem čist iz druzga testa. Mislila sem se vrniti na Glotto, ker sem pozabila, da smo zmenjeni, da grem, ko končam doktorat. Šok zame. Nič, pomislim, bo že za nekaj dobro. Že prej sem odprla PANTEO. Odločila sem se, da vse, kar mi pride naproti, bom vzela iz pozitivne smeri. Najprej nisem želela bit zaposlena, pa so mi na zavodu rekli, da moram. OK, potem bom že imela zadosti denarja za plačevanje vseh prispevkov. Zaposlila sem se za nedoločen čas. 
Pri nas doma smo verjeli v znanje in v službo za nedoločen čas pri nekom drugem. Zato skoraj leto dni nisem povedala, da sem se zaposlila pri sebi. Bala sem se, da če bom povedala, da sem samozaposlena, bom v glavo dobila omejujoča prepričanja, kako, da to ni varno, da sem nora. In tega nisem rabila. Povedala sem čez leto dni. Mislim, da štekajo, da je zame najboljš in najbolj varno, če sem samozaposlena.

Zdej sem v službi za nedoločen čas, v hobiju za nedoločen čas.
​
ps. 12.3.16 praznjuje PANTEA 9 let

Želite še več takšnih zgodbic. Naročite se tukaj
​
Preverite tudi Trening osebne moči.

Kolk časa te tiščijo? V bistvu imamo to v spominu le kakšnih 20 sek, potem pozabiš, da te kaj tišči. Kar prezreš. Telo si pa zapomni. Šele, ko daš čevlje dol, se zaveš. Aja, tiščalo me je.

Kolikokrat mi to naredimo v življenju in se navadimo prenašat stvari. Pač, tukej me nekaj tišči, tam me nekaj tišči. Kar pozabiš ali pa kar sprejmeš, da je tako kot je. Tako pač je. Šele, ko nekaj vidiš lahko spremeniš. Humaniversity AUM Meditacija je odlično orodje, da vidiš, kje te tišči.

S Humaniverstiy AUM Meditacijo se navadimo spet prepoznavat svoje občutke. To je super. Čustva so naš notranji coach in telo je naš podpornik. Občutki, čustva so skrita v telesu. Lahko jih sam čutiš. Ne moreš razumet, ne moreš videt al pa slišat. Lahko jih sam čutiš. So en odlični notranji kompas, ki ti kaže, kaj je OK zate in kaj ne.  Eni občutki npr. jeza, žalost, nemoč, sram mogoče res niso prijetni na prvi pogled, ti pa dosti povedo. Govorijo ti, tukaj nekaj ni v redu. Nekje te tišči. Nekaj ne štima, nekaj bo treba spremenit. In ti drugi občutki kot so: ljubezen, veselje, hvaležnost, ti govorijo vse je OK, dobro je, pojdi naprej. Če jim prisluhneš, so čustva tak notranji kompas.

Humaniversity AUM meditacija, pomeni Awareness - Understanding - Meditation je način, kako prepoznati svoje občutke. Dobesedno izražaš občutke, jezo, veselje, žalost, ljubezen, hvaležnost in se skozi to spet naučiš čutiti. Z AUM meditacijo se naučiš čutiti svojo jezo oz. naučiš se jo prepoznavati pri sebi.

Jaz nisem čutla jeze. ''Punčke se ne jezijo, fantje se ne jokajo.'' Jaz sem to dobesedno vzela. Namesto, da bi se zjezila sem šla nekaj pojest. Po nekaj časa, jeze sploh nisem več občutila in niti je nisem prepoznala. To je kot, da bi vozila avto brez enega kolesa. Manjka eno pomembno življenjsko orodje, ki ti pokaže, kje ne ravnaš v skladu sam s sabo in da nekaj delaš kontra sebi. Pomembni so vsi občutki, vsak ima svojo funkcijo, vsak nekaj kaže. V izražanju enih smo bolj doma, kot v izražanju drugih. In dobro je, da za vse poskrbimo.

Zakaj je to sploh pomembno? Ker ti potem ni treba več mislit. Zaneseš se lahko na svoje občutke. Ker ni fajn, če te kje tišči. Cirkulacija krvi zastane in če preveč zastane, te je lahko še kap. AUM meditacija pa ti omogoča, da takole, sproti spucaš stvari in jih vidiš takšne kot so.

Naslednja priložnost je v soboto 16.5.2015 ob 8:30 do 11:00 v Postojni B2-Fintess&Wellness - Kazarje 3. Cena za udeležbo je 15E. Ob prijavi treh oseb je cena 10E. Obvezne prijave na [email protected] ali po tel 041397114.


Več o AUM meditaciji lahko preberete tukaj

Sem zelo radoveden človek. In vedno znova se lotevam novih in novih stvari. Tudi med hobiji. Imam izpite za vse mogoče stvari. Začela sem z jadralnim padalstvom. Ko sem izpit naredila, sem nekaj časa še iskala možnosti, da bi letela, pa ni bilo dovolj interesa, da bi si kupila padalo, pa kupit bi mogla še avto, da bi se lahko peljala na hribčke… 

Potem sem se lepega dne odločila za potapljanje. Naredila sem osnovni izpit. V vodi sem kot doma. Naravno okolje. Pa spet, po tečaju nisem našla tiste prave motivacije, da bi nadaljevala v tej smeri. 

Pa če se spomnim še iz otroštva, skoraj vsak teden en nov hobi, en nov šport sem trenirala. Trenirala sem plavanje (je bilo mal preveč ogrevanja za moj okus), potem sem eno leto trenirala košarko (super, vendar je drugo leto ni bilo več), eno leto sem trenirala rokomet (naslednje leto ni bilo več trenerja), potem sem trenirala odbojko, pa začela sem s tenisom, pa z ritmiko. Povsod sem se znašla in povsod sem bila doma. 

Enako je bilo s projekti, ki sem jih začenjala. Saj sem vsakega končala. Potem sem pa nadaljevala čisto z drugo zadevo. Ko sem nekaj spoznala, enostavno ni bilo več zanimivo. 

Na tiho sem občudovala ljudi, ki pri eni zadevi vztrajajo in hkrati te vztrajnosti nisem našla pri sebi. Poleg tega so mi pa še drugi nabivali, češ da nisem vztrajna, da se iščem, da kdaj se bom umirila, da kdaj se bom našla. Tudi sama sem si nalagala slabo vest. Nisem vztrajna, nisem vztrajna. To mi je odmevalo po glavi.

Na treningu NLP je bila ena prvih stvari preokvirjanje prepričanj. Spoznala sem metodo, kako lahko na stvari pogledaš drugače. Takrat se mi je zabliskalo. 

Hej, pa saj ne morem bit vztrajna, če sem radovedna. Kako bi lahko spoznavala nove stvari, brez da bi stare puščala za sabo… Da si radoveden, da razumeš, da te nove in nove stvari zanimajo. Ne morem bit vztrajna v vsem, če sem pa tolk radovedna. Nisem vztrajna je postalo sem radovedna. In kako lažje to pade na dušico in srce.

Zdej počasi se mi tudi že svita, zakaj to radovednost potrebujem v življenju. In zdaj lahko z veseljem rečem, da se še iščem. In bom to verjetno še nekaj časa počela. In sem v tem prav vztrajna, :). 


 (iz knjige Preprosto mogoče: dnevnik majhnih čarovnij življenja)

Enkrat sem čist popizdila. Zdla sem se na svojo srčno prijateljico. Povedala sem ji vse, kar ji gre. Nisem se mogla brzdat in iz mene je kar vrelo in vrelo. Počutila sem se kot pločevinka Coca Cole, ki jo je nekdo fajn pretresel in potem na hitro odpru. Samo špricalo je ven.
 
Pločevinka je bila prazna. Itak, da sem se lažje počutila. In nekje tudi fajn, ker sem končno, prvič dala stvari ven. Do takrat sem vse kar lepo požirala in požirala, potem je pa samo naenkrat eksplodiralo. Po tem poku je bila tišina. Ni blo prav. To ni pripadalo njej. Žal mi je bilo. Sam oprosti, pa nič ne naredi. To je kot, da nekaj zlomiš in potem rečeš oprosti. Ni več isto. Tudi, če zlepiš nazaj se vidi razpoka. To je bila takrat lekcija. Ne moreš nazaj, ne morem zradirat. To je bila zame izjemno pomembna izkušnja.
 
Potem sem še cel mesec meditirala na tem, kaj me je v resnici zmotilo. Kateri gumb v meni se je sprožil? Kaj sem v resnici želela povedat. Kje sem se JAZ počutila prikrajšano? Kaj JAZ čutim? Na kaj me je ta izkušnja spomnila. Ta dogodek je bil samo sprožilec. Videla sem pa lahko ogromno. Globoko, najgloblje spodaj je bil strah, da nisem dovolj dobra. Da nisem OK. To je moj strah. Nima veze z drugim. To je moja jeza.
 
Rekla pa je tudi nekaj kar povzame, zakaj je dobro delat na čustvih. Nekaj, kar čist zabije glavico na žebljico. Da je izražat čustva pomembno, tako kot je pomembno kakat. Sam ne moremo počepnit lih povsod, kjer nas prime, zato imamo stranišča, drugače bi bla kolera povsod. Imamo urejena stranišča.

Ne ni v redu, da serješ naokoli in tudi ni v redu, da kar požiraš. Obstaja ena zdrava meja. Ta meja je, ko svoje občutke prepoznaš in se po njih ravnaš. 
In tukej lahko potegnem vzporednico z Humaniversity AUM Meditacija - fitness za čustva. To je kot čistilna naprava za čustva. Prvič, tukej se sploh naučiš prepoznavat občutke in drugič, tukaj je prostor, da sebe prečistiš. Da daš ven smeti, ki si jih nabral. To je primeren prostor, da eksplodiraš vse naokoli in spet prideš do svojega centra. 
 
AUM pomeni Awareness - Understanding - Meditation. Stvari vidiš v njihovem bistvu in jih potem lažje skomuniciraš. Normalno in ne v efektu. Vidiš, kaj v resnici rabiš.